Skozi človeško evolucijo in z razvojem miselnih sposobnosti so se naši predniki pogosto morali zanašati na tisti notranji občutek, če so se želeli uspešno prilagoditi novemu okolju. Več sto tisoč let kasneje pa se zdi, da sodobni človek z vse bolj razvitimi možgani izgublja to sposobnost oziroma jo zaradi različnih družbenih, kulturnih in drugih vplivov vse bolj potiska v ozadje. Posledično vsi skupaj kot človeštvo izgubljamo nek zelo pomemben del našega bitja.
Če se vprašamo, kaj je intuicija, nas bo večina pomislila na nekaj skrivnostnega in nerazložljivega, nekaj, kar začutimo, in se glede na ta občutek ravnamo. Vendar se vse bolj pogosto dogaja, da ga večina med nami preprosto ignorira, potlači, ali pa ga sploh ne zaznamo ter ga tako popolnoma spregledamo. Posledično so naše odločitve vezane na zunanje dejavnike in ne več na tisto, kar se v nas oglaša in nam pošilja dragocen signal glede možnih posledic napačne odločitve.
Kaj se zgodi v nas ko ne poslušamo notranjega glasu?
Kolikokrat ste se že zalotili, da vas je malo pri srcu stisnilo, ko vam je nekdo nekaj predlagal, ampak ste po nekajsekundnem premisleku s svojo razumsko logiko potlačili ta občutek in vseeno pristali na predlagano? Ste takoj potem svojo odločitev obžalovali? Morda pa je minilo več časa in ste se šele kasneje pokesali. Pogosto se namreč zgodi, da se tega občutka, ki smo ga potlačili, zavemo šele mnogo kasneje, ko (prepozno) spoznamo, da vendarle nismo poslušali svojega notranjega glasu in se posledično opekli.
Velja pa seveda tudi obratno. Večkrat pred velikimi spremembami in večjimi življenjskimi odločitvami čutimo v sebi, da to moramo storiti, sicer bomo kar umrli. V takšnih trenutkih se v nas oglaša intuicija, ki nam sporoča, da moramo ukrepati, ker je to edini način, da se vrnemo na pravo pot.
Pogosto so največja ovira negativna čustva
Žal pa nam naša intuicija ne pove, da mora nekaj najprej umreti, da bi se nekaj novega rodilo iz tega. Zaradi notranjega strahu in dvomov se nato vseeno ne odločimo za spremembo. Ljudje smo zapletena bitja in pogosto nas različne okoliščine, kot so denar, družina ali slabe življenjske razmere, prisilijo, da se za ta pomemben korak na koncu ne odločimo, ali pa ga kasneje prelagamo v nedogled. In čeprav v resnici potem ne umremo, pa se vendarle zdi, da je nek del znotraj nas na nek način umrl.
Ta notranja želja po spremembi pa nenehno ostaja in se vsakič znova oglaša v nas. Ključno vlogo tu ima strah, strah pred spremembami, strah pred neznanim. Zelo pogosto se namreč zaradi strahu ne znamo odzvati v skladu z našim notranjim občutkom, saj strah velja za eno od najintenzivnejših čustev. Naše misli in čustva so torej lahko naša največja ovira pri ohranjanju stika z notranjim glasom.
Kaj je intuicija in kako sploh deluje?
Zelo preprosto povedano: gre za našo notranjo moč, s katero lahko avtentično izražamo sebe, svoje bistvo oziroma sledimo svojemu poslanstvu na tem svetu. S to edinstveno sposobnostjo, ki nam je v veliki meri prirojena, si pomagamo na naši poti skozi življenje. Je kot nek smerokaz, h kateremu se stalno vračamo, da ne zgrešimo s svoje poti. A tudi smerokaze je potrebno znati brati. Če tega ne znamo, ali pa jih sploh ne vidimo, lahko zatavamo.
Za vsakega posameznika je verjetno ta občutek malo drugačen. Vsak pa lahko vsaj približno pri sebi začuti, kdaj ve, ko nekaj stori, reče, ali nekam gre, da je to tisto pravo, da ga notranje izpolnjuje. Pogosto začutimo fizično v spodnjem delu telesa, kjer se nahaja naše drobovje oz. kot pravijo angleško govoreči: ”feel it in the gut”. Spreleti nas nek tak rahlo utesnjujoč občutek, kot da bi že vnaprej nekako vedeli, kaj sledi v primeru, če tega občutka ne bomo upoštevali. Če smo dovolj pozorni na svoje telo, tega smerokaza ni mogoče spregledati in nam naša intuicija lahko zvesto služi na naši življenjski poti.
